Vaša košarica je prazna
KOLUMNE - Pogled vase
Velikonočna psička
Tudi če bi za hip pozabila, da je življenje bolj čarobno, kot pravljica; bi me ta zgodba na resnico spet spomnila.
Bila je drobcena kepica, ko sem jo prvič stisnila k sebi. Postala je oaza lepega in igrivega. Dobila sem jo iz napačnih razlogov: mami je vedela, da je moj oče odločno proti psom in če ga bi imela (kar sem si od nekdaj želela), bi to pomenilo, da ob vikendih ne bi mogla odhajati k njemu. Zato sem jo dobila.
Rozi je bila samo moja. Hitro se je izkazalo, da jo doma niso sprejeli. Sčasoma je bila tako nezaželena, da je bila lahko izključno v moji sobi. Postalo je grdo. Z neznansko bolečino v srcu sem uvidela, da jo moram oddati. Preveč sem jo imela rada, da bi dopustila, da je v neprijaznem okolju.
Ponjo je prišla družina z dvema majhnima otrokoma. Videti so bili kot odlična izbira. Prepričali so me, da bodo nadvse skrbni. Ko so se poslovili je capljala z njimi, novemu naproti. Spraševala sem se, če je vdana v usodo; ali vesela, ker je začutila, da gre na bolje.
Nisem jo mogla obiskati. Preveč mi je bilo hudo. Še poklicala jih nisem. Mami sem dala njihov kontakt in ona je komunicirala z njimi. Potem mi je umrl bratec. In leta so minevala. A spomin na njo nikdar ni zbledel; njena slika je bila vedno na pisalni mizi.
Sedem let kasneje, pri dobrih dvajsetih, sem se preselila v najemniško stanovanje. V svoj prvi domek. Takoj sem se odločila, da jo poiščem. Da izvem kako je. Šele zdaj sem si to lahko privoščila.
Mami sem prosila za številko njenih skrbnikov; a je rekla, da jo je izgubila. Celo stanovanje sva preiskali. Vsak kot preobrnili, da bi našli blok, v katerem je bila zapisana. Nisem vedela niti kako se pišejo; le to, da živijo, oziroma so živeli v vasi, v širši okolici Ljubljane.
Šla sem na kinološko zvezo, da bi prišla do podatkov - a sem bila še vedno jaz registrirana, kot lastnica. Nato sem poklicala na čisto vsako veterinarsko postajo v Sloveniji; povedala, da iščem devet let staro, zlato-belo Shih Tujko, ki sliši na ime Rozi. »Sprijazni se, da je ne boš našla.« mi je po nekaj mesecih svetoval mož, ko sem izčrpala še vse ostale opcije. Decembra je bilo. Po pravljičnosti je dišalo. Morda sem zato še bolj suvereno izrekla naslednje besede: »Vem, da je videti, da je konec. Morda je psička celo že pokojna.
A z vsem srcem zaupam, da jo bom še videla. In se obenem predajam. Ničesar več ne morem narediti. Spuščam delovanje; zdaj je čas za čakanje.«
Bilo je aprila. Velikonočna nedelja. Bila sva pri njegovih starših v Litiji in pozno popoldne sem imela preblisk: čeprav se je že počasi začenjalo temniti, sem prosila moža naj me odpelje iz naselja, proti travnikom – ker bi šla nabirat regrat. Prav začudilo me je, da se je strinjal. Usedla sva se v avto in zapeljala iz ulice. V tistem sem pri sosednjem bloku videla fantka, kako sprehaja zlato-belega kužka. »Ustavi!« sem napol zakričala in še preden je to storil, stekla iz avta. Samo pobožati sem si želela predstavnika enake pasme, kot je bila moja izgubljena kepica. »Kako mehka ušeska ima!« sem komentirala. »Koliko je pa stara?« »Ne vem točno …« je bil plašen. »Kako ji je pa ime?« sem iz vljudnosti vprašala. »Rozi.« Pogledala sem jo, solze so mi napolnile oči; a sploh nisem verjela, kaj se dogaja. Pa bila je tako drugačna, bolj suha, z drugim tipom in dolžino dlake, kot moja puhasta Rozi. »A ste vi to vašo Rozi dobili kot mladičko, ali ko je bila že odrasla?« sem previdno poizvedovala. »Velika je že bila. V Ljubljano smo jo šli iskat. Neka deklica je ni več mogla imeti.«
»Ta deklica sem jaz in to je Rozi.« sem zahlipala.
Našli sva se.
Njeni skrbniki so se preselili iz kmetije en blok stran od domovanja moževih staršev. Rozi je naslednje leto hudo zbolela. Želeli so jo uspavati; a sem/sva jih prosila, če lahko poskrbiva zanjo. Potrebovala je štiriindvajset urno nego. Odpovedovalo ji je srce, ledvica, ni imela več encimov pankreasa. Hirala je. A takoj, ko je prišla k nama, se je začela dogajati čarobnost. Nekaj operacij, bio zvarki, alge, ter ogromno ljubezni – in psička je postala medicinski fenomen. Popolnoma odpisana, je čisto okrevala. Še pet let nas je vse razveseljevala. In enako, kot je čudežno prišla, je potem odšla. Zaradi nje niti za hip ne verjamem v konce. Te imajo le pravljice.
Bilo je aprila. Velikonočna nedelja. Bila sva pri njegovih starših v Litiji in pozno popoldne sem imela preblisk: čeprav se je že počasi začenjalo temniti, sem prosila moža naj me odpelje iz naselja, proti travnikom – ker bi šla nabirat regrat. Prav začudilo me je, da se je strinjal. Usedla sva se v avto in zapeljala iz ulice. V tistem sem pri sosednjem bloku videla fantka, kako sprehaja zlato-belega kužka. »Ustavi!« sem napol zakričala in še preden je to storil, stekla iz avta. Samo pobožati sem si želela predstavnika enake pasme, kot je bila moja izgubljena kepica. »Kako mehka ušeska ima!« sem komentirala. »Koliko je pa stara?« »Ne vem točno …« je bil plašen. »Kako ji je pa ime?« sem iz vljudnosti vprašala. »Rozi.« Pogledala sem jo, solze so mi napolnile oči; a sploh nisem verjela, kaj se dogaja. Pa bila je tako drugačna, bolj suha, z drugim tipom in dolžino dlake, kot moja puhasta Rozi. »A ste vi to vašo Rozi dobili kot mladičko, ali ko je bila že odrasla?« sem previdno poizvedovala. »Velika je že bila. V Ljubljano smo jo šli iskat. Neka deklica je ni več mogla imeti.«
»Ta deklica sem jaz in to je Rozi.« sem zahlipala.
Našli sva se.
Njeni skrbniki so se preselili iz kmetije en blok stran od domovanja moževih staršev. Rozi je naslednje leto hudo zbolela. Želeli so jo uspavati; a sem/sva jih prosila, če lahko poskrbiva zanjo. Potrebovala je štiriindvajset urno nego. Odpovedovalo ji je srce, ledvica, ni imela več encimov pankreasa. Hirala je. A takoj, ko je prišla k nama, se je začela dogajati čarobnost. Nekaj operacij, bio zvarki, alge, ter ogromno ljubezni – in psička je postala medicinski fenomen. Popolnoma odpisana, je čisto okrevala. Še pet let nas je vse razveseljevala. In enako, kot je čudežno prišla, je potem odšla. Zaradi nje niti za hip ne verjamem v konce. Te imajo le pravljice.
