Vaša košarica je prazna
KOLUMNE - Pogled vase
Supermenovo slovo
Namen odnosov je, da so polni in preprosti. Da imamo v njih odprte oči in si upamo videti tudi to, kdaj je čas, da se s kom poslovi.
Prava ljubezen ne drži, ampak svobodo nudi in dovoli. Zna v svoje okrilje skriti, pa izpustiti.
Vedno sem ganjeno občudovala svoje duhovne učitelje; s kakšno srčnostjo, milino in neizprosnostjo so se poslovili od svojih učencev, ko so zaznali, da so si izmenjali, kar je bil namen, izmenjati si.
Tolikokrat se spomnim na enega velikega mojstra, vedno kot skala mogočnega; kako je ob slovesu postal podoben opustošenju po potresu: tudi on je čutil izgubo, tople solze so mu drsele po odločnih licih; tudi njega je skrbelo, kako bo njegovo 'dete' preživelo - a je vedel, da ne bo zraslo, če ne bo v samostojnost odšlo.
Bila ob njem, ko je slovo podaril kot darilo. In ko ga je, ob drugi priložnosti, kot takega sprejel.
Moje prvo slovo, z velikim S-jem, je bilo z dr. Waynom Dyerjem. Za vedno me je zaznamovalo. Povezovalo naju je nekaj najbolj močnega, kar se občutiti da; in takšen bi bil lahko tudi najin zadnji skupen trenutek. Iz neznosne bolečine, ki jo konec prinaša; bi se rodil začetek - zametek nečesa novega. Polet. Razcvet. A tega nisva tako izpeljala, zaradi česar sem za dolgo nepremično obstala.
Tudi za svojo ločitev sem upala, da bo že od začetka občutena kot obdaritev. Da bova -kot rastlinici, ki sta bili 14 let spojeni - oba razumela, da je prišel čas, da vsaka začuti svojo korenino, ter v svoji stabilnosti zacveti; saj se le tako lahko (potem) zdrav in pristen partnerski odnos zgradi.
Le samostojni smo lahko povezani.
Ljubezen je samozadostnost, ki se objema. Pa ne zato ker karkoli potrebuje. Ampak ker obožuje.
A ni šlo. Ni in ni bilo lahko.
Težko je razložiti, da imaš nekoga še vedno neskončno rad, da ne zapuščaš njega; le slediš sebi. Ker če se zatajiš, ne samo sebe, ampak tudi svojega ljubega/svoje ljube ljudi ohromiš. Težko je slediti sebi v težko razložljivih trenutkih.
Vsakdo ima pravico, da se odloči za slovo. In ko ti je onemogočen dostojen odhod, ni lahko.
Vsako slovo prinaša tišino. Pripelje vse nepredihane strahove in čustva na površino. Osamljenost. Nevednost. Dvom začasno postane dom.
Tukaj si. Gol si. Samo ti. In tega se marsikdo izmed nas boji.
A ko se s tem soočimo, je pa to začetek največje ljubezni in rasti.
Iz tišine se vsa čarobnost obstoja rodi.
So ljudje, ki morda pridejo v naše življenje le za trenutek. Ampak vseeno v nas za večno prebudijo večnost. Pri katerih imaš mogoče čas spoznati le en majhen košček/le površino - a preko tega samodejno raziščeš celotno globino. Zame je to On.
En izmed vzdevkov, ki ga lahko opiše je 'nepopolni Superman'; ker je v svojem razmišljanju in čutenju tako moder, kot je obleka tega domišljijskega junaka. A če bi jo oblekel, bi mu črka 'S' zagotovo odpadla iz prsi: ker je resničen; ker ima tako veliko srce in ker ne potrebuje nalepke, pa se ve kdo je. Pa predvsem - ker je popolnost sestavljena iz mozaika nepopolnosti.
»S-kot 'Superman'. S-kot 'slovo'. In S-kot 'solze', ki mi zdaj tečejo.« mu rečem, ko se poslavljam.
Dobro ve, da ima čudežne moči – a jih ne izkoristi. Ne prepričuje me, ne kontrira, ne minira tistega, za kar sem se odločila. Ne zato, ker mu bi bilo vseeno. Ampak, ker se mu ne zdi prav. Ker mi dovoli, da sem, kar sem. Ker me tako spoštuje, da me spusti, da grem.
Še bolj jokam – zdaj lije in dežuje.
»V mojem jeziku 'S' ne pomeni slovesa, ampak je S-kot 'so long', ali še bolje S-kot 'soon', oziroma najbolje: S-kot 'smile'.« pravi in je ob meni, ko odhajam. Nasmehnem se. Vse do mavrice. Kot metuljčica razprem krila – ker prvič lepoto, svobodo in moč slovesa sem užila.
Pade noč. Da zjutraj dan bo mogoč.
Vsakdo ima pravico, da se odloči za slovo. In ko ti je onemogočen dostojen odhod, ni lahko.
Vsako slovo prinaša tišino. Pripelje vse nepredihane strahove in čustva na površino. Osamljenost. Nevednost. Dvom začasno postane dom.
Tukaj si. Gol si. Samo ti. In tega se marsikdo izmed nas boji.
A ko se s tem soočimo, je pa to začetek največje ljubezni in rasti.
Iz tišine se vsa čarobnost obstoja rodi.
So ljudje, ki morda pridejo v naše življenje le za trenutek. Ampak vseeno v nas za večno prebudijo večnost. Pri katerih imaš mogoče čas spoznati le en majhen košček/le površino - a preko tega samodejno raziščeš celotno globino. Zame je to On.
En izmed vzdevkov, ki ga lahko opiše je 'nepopolni Superman'; ker je v svojem razmišljanju in čutenju tako moder, kot je obleka tega domišljijskega junaka. A če bi jo oblekel, bi mu črka 'S' zagotovo odpadla iz prsi: ker je resničen; ker ima tako veliko srce in ker ne potrebuje nalepke, pa se ve kdo je. Pa predvsem - ker je popolnost sestavljena iz mozaika nepopolnosti.
»S-kot 'Superman'. S-kot 'slovo'. In S-kot 'solze', ki mi zdaj tečejo.« mu rečem, ko se poslavljam.
Dobro ve, da ima čudežne moči – a jih ne izkoristi. Ne prepričuje me, ne kontrira, ne minira tistega, za kar sem se odločila. Ne zato, ker mu bi bilo vseeno. Ampak, ker se mu ne zdi prav. Ker mi dovoli, da sem, kar sem. Ker me tako spoštuje, da me spusti, da grem.
Še bolj jokam – zdaj lije in dežuje.
»V mojem jeziku 'S' ne pomeni slovesa, ampak je S-kot 'so long', ali še bolje S-kot 'soon', oziroma najbolje: S-kot 'smile'.« pravi in je ob meni, ko odhajam. Nasmehnem se. Vse do mavrice. Kot metuljčica razprem krila – ker prvič lepoto, svobodo in moč slovesa sem užila.
Pade noč. Da zjutraj dan bo mogoč.
