Vaša košarica je prazna
KOLUMNE - Pogled vase
SAI BABA IN ŽABA
To, da preseneča in pretresa – je čisto v njegovem slogu.
Ko pomislim nanj, se vedno hudomušno nasmehnem. Če je kdo, je on kralj hudomušnosti. Tudi njegovo osmrtnico sem sprejela z dvignjenimi ustnimi kotički; odšel je on, ki ga nikoli sploh ni bilo.
Smo to opazili? V obilju najbolj čudežnih čudežev in peščici najbolj ostrih obtožb; v vrtincu najbolj božajoče energije in najbolj neizmernega oboževanja – smo tisti, ki smo bili (na kakršenkoli način) ob njem in pri njem, prišli do spoznanja, da ga ni? Da ničesar in nikogar ni. Da obstajamo le mi. In ob doživetju tega, še 'jaz' zgori.
Sai Baba je bil zame ogledalo. Boleče in kristalno čisto je zrcalil moj odsev. Iz mene je na plan privabil vso bolečino in ves gnev.
»Če je svet bolnišnica, je moj ašram soba za intenzivno nego.« so bile njegove besede.
Skromno povedano.
Pri sedemnajstih sem šla za tri tedne k njemu v Puttaparti. Z mami in dvema majhnima bratoma. Njim se je na poti izgubila čisto vsa prtljaga. Ostal je le moj velikanski kovček.
Kot da bi ponazarjal velikansko težo čustvene prtljage s katero sem vstopila v mravljišče vseh mravljišč.
Ko sem, kot najmanjša pikica, vstopila v gromozanski prostor za daršan (videnje svete osebe), do zadnjega kotička napolnjen z ljubeznijo in množico iz celega sveta, sem se sesedla kot hiška iz kart, povesila glavo in samo jokala. Še nikdar si nisem ničesar tako močno zaželela, kot tega, da me Baba skrije v svojo, z vubutijem (sveti pepel) odišavljeno dlan in z varnostjo pokrije; da bom lahko spet videla in čutila dan. Zahrepenela sem po tem, da me pogleda tako globoko, da bi pobožal najtemnejši kotiček moje duše in ga osvobodil vsega in vsega žalovanja, ki jo je prinesla smrt tretjega bratca.
To, da me najbolj radostno in žareče bitje kar jih je, zaceli - je v hipu, ko se je sprehodilo mimo mene, postal moj edini cilj. Zdelo se mi je, da si ga moram zaslužiti. In trudila sem se z vsakim atomom svojega obličja. A On, ki je bil sicer tako zelo sočuten in pozoren, je bil do mene najbolj trd, njegov pogled pa očitajoče prozoren. Ves čas se mi je zdelo, da me očitno in namerno ignorira. Prepričana sem bila, da je vse, kar potrebujem, da me vsaj za stotinko stotinke sekunde ošvrkne s svojimi iskrivo živahnimi očkami – pa bom ozdravljena. In ker me ni, sem bila po vsakem daršanu s solzami poplavljena. Tako zelo samo sem se počutila tam. Kot najbolj nepomembna, neljubljena, spregledana, izločena in osamljena kapljica.
To, da me najbolj radostno in žareče bitje kar jih je, zaceli - je v hipu, ko se je sprehodilo mimo mene, postal moj edini cilj. Zdelo se mi je, da si ga moram zaslužiti. In trudila sem se z vsakim atomom svojega obličja. A On, ki je bil sicer tako zelo sočuten in pozoren, je bil do mene najbolj trd, njegov pogled pa očitajoče prozoren. Ves čas se mi je zdelo, da me očitno in namerno ignorira. Prepričana sem bila, da je vse, kar potrebujem, da me vsaj za stotinko stotinke sekunde ošvrkne s svojimi iskrivo živahnimi očkami – pa bom ozdravljena. In ker me ni, sem bila po vsakem daršanu s solzami poplavljena. Tako zelo samo sem se počutila tam. Kot najbolj nepomembna, neljubljena, spregledana, izločena in osamljena kapljica.
