Vaša košarica je prazna
KOLUMNE - Pogled vase
Nema Kristuska
Že drugič zapovrstjo sem v treh dne skoraj trideset ur govorila/učila; pa med tednom imela vse svoje redne tečaje, gostila Indijce, imela par intervjujev,ponoči pisala –torej ne spala … Moj glas, ki je bil že cel mesec hripav – je bil trenutno v zadnjih zdihljajih.
Bila sem v polnem zagonu in zanosno nekaj razlagala, ko me je Ariana; moja urednica in moj ljubeče neizprosen angelček ustavila.
»Savina, zopet si šla eno uro čez predviden čas. Naredi piko, imejte odmor – potrebuješ ga; pa boste potem nadaljevali.«
»Ampak ravno smo sredi razločevanja tega, kateri dodatki so krepitveni, kateri očiščevalni in zakaj jih ne smemo skupaj uporabljati – NUJNO moramo to dokončati, pa še toliko je vsega…« sem se uprla.
»Se boste kasneje lotili tega. Za hip moraš biti tiho, se čisto malo spočiti, zajeti zrak in narediti piko.« je bila stroga in zaskrbljena.
Nisem je naredila.
»Pa saj veš s kakšno neizmerno ljubeznijo predajam svoje znanje in kako obožujem to kar delam in te, s katerimi sem obkrožena. VSE bi jim rada povedala, dala - maksimalno izkoristila priložnost tega, da smo skupaj.« sem ji potem, v nekaj momentih, ko smo jih imele za odhod na wc, skušala opravičiti zakaj je nisem.
»Z enako neizmerno ljubeznijo, se moraš tudi čuvati. Iti kdaj spati. Enako neizmerno ljubezen čutiti tudi v tem/vsem, ko nehaš učiti, delati, pisati.«
Čez dve uri smo se je program končal. Čarobni dnevi so bili za nami. Tona akcije, kupi smeha, nekaj solzic …
Vseh šestdeset sem objela ob slovesu …
In potem so šle.
Ostala sem v veliki dvorani, tudi mene so že čakali, a sem obstala. Neskončno hvaležna za vse, sem se usedla in opazovala prazen prostor. Prej nabit z žuborečo, govorečo vedrino – zdaj pa napolnjen s praznino.
Zaslišala sem jo.
Zaslišala tišino.
Pokimala sem ji. V zavedanju, da me čaka. Da je čas zanjo.
Vendar pred mano je bil spet super pester teden – takoj naslednje jutro naj bi že učila jogo obraza.
Ampak, ko te tišina povabi …
Se ob naslednjem sončnem vzhodu zbudiš s pogledom na morje, odskakljaš proti njemu in vmes stopiš na žebelj.
. Ki se ti globoko skozi čevlje zarije v stopalo. Seveda boli – a se smejiš, ker so ravno Binkošti. In nato, par uric kasneje – še onemiš. Pa še injekcijo proti tetanusu dobiš.
Domov sem se vrnila kot nema Kristuska. Še piskal ni več moj glas, še šepetati nisem mogla. Hoditi je bil tudi izziv. Učiti nemogoče.
Seveda sem si takoj namešala vse čudežne zvarke in uporabila samozdravilne tehnike, da bi čim prej spet lahko delala in ne bi vsega odpovedovala; a ko kljub vsemu, kar sicer vedno in za vse pomaga, tudi po štirih dneh ni iz mojega grla prišel niti šum; ko sem zgubila že ves pogum in me je resno zaskrbelo, da sem si trajno poškodovala glasilke – sem šele resnično in srčno sprejela povabilo.
Vstopila v tišino, se ji predala in z njo spregovorila.
Tišina je najčistejše ogledalo. Vse se je pokazalo. Kristalno se vidiš in slišiš vse tisto, kar je sicer z besedami utišano.
Tudi če je/se nočeš pogledati, nikamor ne moreš. Z ničemer se ne moreš zamotiti, zaposliti, nikamor iti, nikjer se skriti.
Ne preostane ti drugega, da si kjer si.
Da si in pika.
Zato v nedeljo nisem naredila pike. Zato je že celo leto nisem. Zato je nisem.
Že od majhnega se nikjer nisem počutila doma. Tako v turbulentnem svetu duhovnosti, kamor me je vodila mama in prizemljenem vesolju vsakdanjosti sem se sicer vedno odlično znašla; a nikdar nisem imela občutka, da spadam bodisi v enega, bodisi v drugega. Tudi družina je bila tako ločena, razpršena in v težavah, da mi ni nikdar predstavljala/dajala temelja. Niti zakon ni bil pristan.
Šele ko sem začela pisati in učiti, sem se začela čutiti. Dom čutiti. Ljubezen. Dobila možnost, da jo delim, dobivam in žarim.
Moje delo je bilo zame ljubezen. Edino tukaj sem se počutila res doma – zakaj bi to ustavljala? Pa kaj če sem utrujena.
A tišina mi ni več dovolila, da bi tisto, kar v meni prebuja ljubezen, zamenjevala za ljubezen. Ker ljubezen je. Vedno. Povsod. Ne glede na vse. In ob določenih dejavnostih, ljudeh, vlogah in dogodkih jo začutimo in zmotno mislimo, da so oni vir nje. Da edino tam je.
Tišina je zdaj moja domovina. Zdaj z njo/skozi njo še z večjo ljubeznijo učim in govorim: uživam v odsevu, a se v njem ne izgubim.
Domov sem se vrnila kot nema Kristuska. Še piskal ni več moj glas, še šepetati nisem mogla. Hoditi je bil tudi izziv. Učiti nemogoče.
Seveda sem si takoj namešala vse čudežne zvarke in uporabila samozdravilne tehnike, da bi čim prej spet lahko delala in ne bi vsega odpovedovala; a ko kljub vsemu, kar sicer vedno in za vse pomaga, tudi po štirih dneh ni iz mojega grla prišel niti šum; ko sem zgubila že ves pogum in me je resno zaskrbelo, da sem si trajno poškodovala glasilke – sem šele resnično in srčno sprejela povabilo.
Vstopila v tišino, se ji predala in z njo spregovorila.
Tišina je najčistejše ogledalo. Vse se je pokazalo. Kristalno se vidiš in slišiš vse tisto, kar je sicer z besedami utišano.
Tudi če je/se nočeš pogledati, nikamor ne moreš. Z ničemer se ne moreš zamotiti, zaposliti, nikamor iti, nikjer se skriti.
Ne preostane ti drugega, da si kjer si.
Da si in pika.
Zato v nedeljo nisem naredila pike. Zato je že celo leto nisem. Zato je nisem.
Že od majhnega se nikjer nisem počutila doma. Tako v turbulentnem svetu duhovnosti, kamor me je vodila mama in prizemljenem vesolju vsakdanjosti sem se sicer vedno odlično znašla; a nikdar nisem imela občutka, da spadam bodisi v enega, bodisi v drugega. Tudi družina je bila tako ločena, razpršena in v težavah, da mi ni nikdar predstavljala/dajala temelja. Niti zakon ni bil pristan.
Šele ko sem začela pisati in učiti, sem se začela čutiti. Dom čutiti. Ljubezen. Dobila možnost, da jo delim, dobivam in žarim.
Moje delo je bilo zame ljubezen. Edino tukaj sem se počutila res doma – zakaj bi to ustavljala? Pa kaj če sem utrujena.
A tišina mi ni več dovolila, da bi tisto, kar v meni prebuja ljubezen, zamenjevala za ljubezen. Ker ljubezen je. Vedno. Povsod. Ne glede na vse. In ob določenih dejavnostih, ljudeh, vlogah in dogodkih jo začutimo in zmotno mislimo, da so oni vir nje. Da edino tam je.
Tišina je zdaj moja domovina. Zdaj z njo/skozi njo še z večjo ljubeznijo učim in govorim: uživam v odsevu, a se v njem ne izgubim.
