Vaša košarica je prazna
KOLUMNE - Pogled vase
On grozi Piki Nogavički
Še preden sem začela hoditi v osnovno šolo, sem z največjim zanimanjem brala. Bolj je bila knjiga velika in debela – bolj me je prevzela. Največ listov izmed vseh v moji knjižnici sta imeli Biblija in pa Pika Nogavička. Obe sem znala skoraj na pamet; prvo – ker je bilo to obvezno; drugo – ker sem mi je zdela deklica v njej najodličnejše in najbolj očarljiv bitje, kar jih obstaja. Premogla je vse vrline, ki sem jih občudovala in tako lahkotno je vse ovire razreševala. Večkrat sem si močno, močno zaželela, da bi kaj takega tudi sama znala.
Bila je tako zelo hecna, odporna, srčna, pogumna, močna, pravična, iskrena, živahna, nagajiva, radodarna, preudarna, iznajdljiva in samozadostna.
»Nič se ne bojte zame!« je rekla kot omara velikim jokajočim mornarjem, ko se je poslavljala od njih, »Bom že sama opravila!«
Nato je, s kot čoln velikimi čevlji, z neustrašnimi koraki, začela hoditi naproti svojemu novemu, samostojnemu življenju v Vili Čira Čara.
Stara sem bila devet let – toliko kot ona, ko se je v prah zdrobil moj otroški svet. Takrat me je partner od mame prvič zlorabil. Rekel mi je, da je kriva moja energija in mi obenem zatrjeval, da ne počne ničesar drugega, kot da me ima rad. Takrat mami še ni vedela, a je – malo kasneje – sama trdila enako. Krivda je bila moja. Po njeno sem potrebovala molitev in spokoritev.
Stara sem bila devet let – toliko kot ona, ko sem se nekega dne vrnila domov iz šole, v popolnoma izpraznjeno otroško sobo. Niti ene igračke ni bilo več. Niti mojega papagajčka. Ne morskega prašička. Razložili so mi, da ne smem več zapravljati časa s plastiko in nižje razvitimi bitji; raje naj se še bolj zavzeto posvetim skrbi za stanovanje in molitvi.
A velika knjiga, v kateri kraljuje Pika, mi je ostala. Ponoči sem jo brala; namesto, da bi spala.
Kmalu zatem sem na oglasni deski zasledila, da Karpo Godina snema televizijski oglas, v kateri bo imela glavno vlogo: Pikapolonica, Zmagoslava, Marjetica, Nogavička.
Da bo potekala velika avdicija, ki bo izbrala tisto pravo.
Seveda sem šla. Logično tega nisem povedala doma.
In izmed množice so se odločili zame. Takoj zatem sem izvedela, da bo Pika reklamirala proizvajalca mesnih izdelkov. Doma smo bili najstrožji makrobiotiki in salam si še v izložbi nisem smela ogledovati. Vedela sem, da bo požar v strehi, če bi samo omenila, da nastopam z ocvrto piško v roki – zato nisem.
Itak so kasneje videli, itak sem dobila porcijo ognja.
Ampak je bilo več, kot vredno! Snemalni dan je bil najlepši dan v mojem življenju. Bilo je še krasnejše kot v moji knjigici! Še bolj sanjsko kot v pravljici! To je bil moj svet. Tja sem pripadala.
Od takrat naprej so bili trenutki - ko sem, kot čisto, čisto prava Pika v prevelikih čevljih, z opico na rami in pikastim konjem ob strani, stala na obloženi mizi in se iz srca smejala - moje domišljijsko pribežališče; kamor sem se zatekla vsakič, kadar sem potrebovala skrivališče.
Devet dni nazaj sem dobila sporočilo. On, ki mi je vzel otroštvo, je izvedel, da sem se ločila in da zdaj sama živim v Vili Čira Čara. Moral je biti prepričan, da sem zaradi tega šibka; sicer mi drugače ne bi na naboj podtalen način zagrozil, da me bo tožil za gromozansko vsoto, ker sem ga omenila v enem intervjuju. Dobro ve, da že celo življenje trepetam pred njim; še bolj natančno ve, da sem celo prvo knjigo napisala in preoblikovala tako, da bi njegova identiteta ostala skrita. Ker sem želela zaščititi mami. Ker sem to vedno počela.
Več kot verjetno je predvideval, da se ga bom ponovno ustrašila in ga izplačala.
A nekaj se je zgodilo, odkar sama kraljujem v Vili Čira Čara. Ne samo za en dan, ampak za vsak dan sem Pika Nogavička postala.
In ona prezira pobaline, ki si upajo spraviti se na majhno deklico. Zanjo so njihova dejanja najbolj fuj packarija, kar jih obstaja.
Zato sem vzela obremenilne dokaze, ki jih imam, šla k odvetniku, ter pristojnim službam in se prvič v življenju zaščitila – do te mere, da še mravljam na vrtu vile ni treba skrbeti, da bi jim kdo zvil gleženj.
Vem, da zdaj TI to bereš. Oskrunil si moje telo, me čustveno opustošil in zlorabil moje zaupanje. Moral bi mi biti starš, a si zločinec.
Vendar Pike Nogavičke v meni nisi mogel zatreti. Ona samo premakne mezinec in pobalini pristanejo na drevesu. Nikogar se ne boji. Sploh pa ne nekoga, ki je tako brez moči, kot si ti.
Ampak je bilo več, kot vredno! Snemalni dan je bil najlepši dan v mojem življenju. Bilo je še krasnejše kot v moji knjigici! Še bolj sanjsko kot v pravljici! To je bil moj svet. Tja sem pripadala.
Od takrat naprej so bili trenutki - ko sem, kot čisto, čisto prava Pika v prevelikih čevljih, z opico na rami in pikastim konjem ob strani, stala na obloženi mizi in se iz srca smejala - moje domišljijsko pribežališče; kamor sem se zatekla vsakič, kadar sem potrebovala skrivališče.
Devet dni nazaj sem dobila sporočilo. On, ki mi je vzel otroštvo, je izvedel, da sem se ločila in da zdaj sama živim v Vili Čira Čara. Moral je biti prepričan, da sem zaradi tega šibka; sicer mi drugače ne bi na naboj podtalen način zagrozil, da me bo tožil za gromozansko vsoto, ker sem ga omenila v enem intervjuju. Dobro ve, da že celo življenje trepetam pred njim; še bolj natančno ve, da sem celo prvo knjigo napisala in preoblikovala tako, da bi njegova identiteta ostala skrita. Ker sem želela zaščititi mami. Ker sem to vedno počela.
Več kot verjetno je predvideval, da se ga bom ponovno ustrašila in ga izplačala.
A nekaj se je zgodilo, odkar sama kraljujem v Vili Čira Čara. Ne samo za en dan, ampak za vsak dan sem Pika Nogavička postala.
In ona prezira pobaline, ki si upajo spraviti se na majhno deklico. Zanjo so njihova dejanja najbolj fuj packarija, kar jih obstaja.
Zato sem vzela obremenilne dokaze, ki jih imam, šla k odvetniku, ter pristojnim službam in se prvič v življenju zaščitila – do te mere, da še mravljam na vrtu vile ni treba skrbeti, da bi jim kdo zvil gleženj.
Vem, da zdaj TI to bereš. Oskrunil si moje telo, me čustveno opustošil in zlorabil moje zaupanje. Moral bi mi biti starš, a si zločinec.
Vendar Pike Nogavičke v meni nisi mogel zatreti. Ona samo premakne mezinec in pobalini pristanejo na drevesu. Nikogar se ne boji. Sploh pa ne nekoga, ki je tako brez moči, kot si ti.
