Vaša košarica je prazna
KOLUMNE - Pogled vase
Voda in doolgi O
Modreci taoistične medicine pravijo, da nikdar ne bi smeli odpreti oči in ust – preden ne odpremo srca. Zato si, še pod mehko odejo
najprej zmasiramo področje timusa, malce nad sredino prsnega koša. Ta žleza imunskega sistema je ključnega pomena za proizvodnjo belih krvničk in prost pretok čustev. Pri otročkih je velika in dejavna; po šestdesetem letu pa tako zakrnela in izsušena, da jo praktično nemogoče najti. Obvezno jo je potrebno ohranjati živo in polno; saj je potem takšno tudi naše bivanje. Na začetku kar malce boli, ko jo začnemo prebujati; potem nam pa že nekaj dotikov povzroči tople dlani.
Zdaj odpremo oči. In se usedemo. Dlani položimo na križnico, ter začnemo z njimi potovati navzgor ob hrbtenici, vse do področja nadledvičnih žlez (tik pod rebri), pa po zunanji strani navzdol.
Enkrat so delali raziskavo, v kateri so skušali ugotoviti kaj je bilo skupno velikim mojstrom, ki so osvetljevali ta planet; Budi, Frančišku, Jezusu, Lao Tzuju, Nikoli Tesli, Einsteinu … Dognali so, da so si čisto vsi redno masirali ledvica, ter izvajali dihalne očiščevalne tehnike. Zanimivo, kajne?
(No, uvideli so tudi, da so vse njih učile ženske. Hihi.)
In logično.
Ledvica namreč predstavljajo organ vode, korenino našega življenja. Voda pa nikdar ne sme stati, saj postane luža. Smrdljiva in stara. Nepretočna in nemočna.
Zato je neskončno pomembno, da vsak dan poženemo vodo v našem telesu – tako si zagotovimo pomlajevanje in sijanje. Vsaj deset takih sprehodov je krasnih; najprej z dlanmi, nato malce intenzivneje – s pestmi (sredi njih je točka za uravnavanje delovanja živčnega sistema, za katero je super, da obratuje).
Sledi razstrupljanje, pogon metabolizma in obnova organizma.
Pesti damo pod popek, vdihnemo s trebuhom in ga napolnimo, kot da je balonček. Nato potisnemo pesti kar se da vanj, začnemo izdihovati, se nagnemo naprej, odpremo usta, iztegnemo jezik navzven in navzdol, ter iz globine trebuha izpihnemo doooolg: 'aaaaaaaaaaaaaaa'.
Ob tem čim bolj razpremo oči, saj tako aktiviramo jetrni meridian, ter potenciramo očiščevalni proces.
Ponovimo vsaj trikrat.
Ob vsakem izdihu naj se skuša popek čim bolj približati hrbtenici.
Če ob začetku dneva ne zamenjamo starega zraka z novim, se ne moremo preroditi, pa znova in znova vzkliti.
Na vrsti je obraz. Ponoči je gravitacija vodila, se limfa upočasnila – a zdaj se bo zgodba obrnila. Ustnice oblikujemo v dolg in ozek 'o'; jih čim bolj raztegnemo in ustne kotičke potegnemo skupaj. Nato zgornjo in spodnjo ustnico zavijemo čez zobe (ne da bi šla brada navzgor, ali se 'o' povečal) – močno, močno ju vlečemo navznoter, kot bi bil tam vakuum. Istočasno se čim intenzivneje nasmejemo z ličnicami; od ustnih kotičkov, pa vse do senc. Obenem še zapremo oči, ter pogled usmerimo proti temenu (ne samo, da bomo tako odpravili podočnjake, še hipatalamus bo postal del treninga, ter vanj vključil tudi epifizo, pa hipofizo), brado potisnemo naprej, glavo pa nagnemo toliko nazaj, da začutimo, da se je v vajo vključil tudi spodnji del lobanje.
Ta gib je ključnega pomena, saj dvigne vso povešeno kožo obraza, ter prodre vse do mišice temporalis na lobanji, preko katere prekrvimo tako možgane, kot žleze v glavi.
Dlani (ki so še od prej stisnjene v pesti), začnemo počasi dvigovati proti vrhu glave; predstavljamo si, da nosimo nekaj zares težkega; zato smo počasni in silni – ter nikakor ne pozabimo na dihanje. Ves čas skrbimo, da ohranjamo vsak gib obraza, ter vsakega še dodatno krepimo. Držimo približno trideset sekund.
Popustimo. Ter vstanemo.
Isto vajo še trikrat ponovimo v stoje, le da zdaj napnemo še telo: zadnjico, spodnji del nog, stegna, pokrčimo spodnje krožne mišice … Ter se dvignemo na prste – to bo še dodatno spodbudilo ledvični meridian in povzročilo pretočnost vode v našem telesu.
Vse strupe, ki so se skozi noč zbrali smo z dihanjem odlepili, zdaj jih bomo pa še iz organizma pregnali. Zadnjič smo imeli za domačo nalogo pitje pol litra vode, v katero smo dodali ščepec himalajske soli, kajne? No, zdaj je idealen čas, da jo na dušek zlijemo vase. Brez soli (oziroma česarkoli mineralnega) bi šla glavnina vode v smer mehurja; mi jo pa želimo tudi v črevesju (saj je tam doma 80% imunskega sistema, ter kup packarij) – zato smo s soljo telo 'prelisičili', da se je začela prebava in čiščenje poslali točno tja, kjer je najbolj potrebno.
Tako, to je to. In po takem procesu je vse, kar sledi v dnevu še bolj doživeto in lepo.
Ponovimo vsaj trikrat.
Ob vsakem izdihu naj se skuša popek čim bolj približati hrbtenici.
Če ob začetku dneva ne zamenjamo starega zraka z novim, se ne moremo preroditi, pa znova in znova vzkliti.
Na vrsti je obraz. Ponoči je gravitacija vodila, se limfa upočasnila – a zdaj se bo zgodba obrnila. Ustnice oblikujemo v dolg in ozek 'o'; jih čim bolj raztegnemo in ustne kotičke potegnemo skupaj. Nato zgornjo in spodnjo ustnico zavijemo čez zobe (ne da bi šla brada navzgor, ali se 'o' povečal) – močno, močno ju vlečemo navznoter, kot bi bil tam vakuum. Istočasno se čim intenzivneje nasmejemo z ličnicami; od ustnih kotičkov, pa vse do senc. Obenem še zapremo oči, ter pogled usmerimo proti temenu (ne samo, da bomo tako odpravili podočnjake, še hipatalamus bo postal del treninga, ter vanj vključil tudi epifizo, pa hipofizo), brado potisnemo naprej, glavo pa nagnemo toliko nazaj, da začutimo, da se je v vajo vključil tudi spodnji del lobanje.
Ta gib je ključnega pomena, saj dvigne vso povešeno kožo obraza, ter prodre vse do mišice temporalis na lobanji, preko katere prekrvimo tako možgane, kot žleze v glavi.
Dlani (ki so še od prej stisnjene v pesti), začnemo počasi dvigovati proti vrhu glave; predstavljamo si, da nosimo nekaj zares težkega; zato smo počasni in silni – ter nikakor ne pozabimo na dihanje. Ves čas skrbimo, da ohranjamo vsak gib obraza, ter vsakega še dodatno krepimo. Držimo približno trideset sekund.
Popustimo. Ter vstanemo.
Isto vajo še trikrat ponovimo v stoje, le da zdaj napnemo še telo: zadnjico, spodnji del nog, stegna, pokrčimo spodnje krožne mišice … Ter se dvignemo na prste – to bo še dodatno spodbudilo ledvični meridian in povzročilo pretočnost vode v našem telesu.
Vse strupe, ki so se skozi noč zbrali smo z dihanjem odlepili, zdaj jih bomo pa še iz organizma pregnali. Zadnjič smo imeli za domačo nalogo pitje pol litra vode, v katero smo dodali ščepec himalajske soli, kajne? No, zdaj je idealen čas, da jo na dušek zlijemo vase. Brez soli (oziroma česarkoli mineralnega) bi šla glavnina vode v smer mehurja; mi jo pa želimo tudi v črevesju (saj je tam doma 80% imunskega sistema, ter kup packarij) – zato smo s soljo telo 'prelisičili', da se je začela prebava in čiščenje poslali točno tja, kjer je najbolj potrebno.
Tako, to je to. In po takem procesu je vse, kar sledi v dnevu še bolj doživeto in lepo.
