KOLUMNE - Pogled vase
Ljubezen ne bruha in iz te moke ne bo kruha
Ljubezen ne bruha in iz te moke ne bo kruha
Včeraj sem dobila sporočilo. Kot kača dolgo, podkrepljeno z velikimi črkami in veliko klicaji. Videl je članek o meni – zdaj je popolnoma gotov, da sem edina in edina primerna ženska zanj. Da sva si usojena za vedno. Da je to Ljubezen. Resnična in prava. Večna in srečna. Samo in izključno mene hoče. Da bi ga zavrnila niti slišati noče. Razlaga kje in kako bom živela v njegovi hiši in kaj vse bom počela. Morala početi. Prepričuje me, da bom le pri njem našla resnico in doživela smisel. Da je on esencialen zame. Napoveduje, da me bo naslednji dan čakal ogromen paket, s pomembno vsebino.
Danes je pozvonil poštar. Dobila sem tisto, na kar me je pripravil. A nisem bila pripravljena na toliko vsega. Pesmi, pisma, slike, CD-ji, dnevniki, opisi … Spet polno klicajev - a zdaj še barve in poudarki. Usedla sem se na tla in brala kako bi po njegovo moralo potekati moje življenje. Do zadnje podrobnosti ga je načrtoval. Še novo ime mi je izbral. Da bo skladno z njegovim. Spet jo je omenjal: LJUBEZEN!!!! Pa spet pošiljal poljube. Opisoval kako me boža. Znova me je ob tem zaskelela koža.
Zvečer, ko sem nehala učiti jogo obraza, sem tekla še k Milivojeviču. Knjiga, ki jo skupaj pripravljava, bo kmalu zaključena. Seveda sem mu povedala o sporočilo in paketu; a sem se ob tem (še) smejala. Opozoril me je, naj bom previdna. Jaz pa sem se hecala; da če me slučajno ne bo na najino naslednje srečanje; naj me pač pride obiskat v hišo, z dvema nadstropjema, kjer bom – preimenovana in s klicaji obdana – pekla kruh iz ržene moke. (Tako si je namreč on zamislil.)
Domov sem se odpravila popolnoma brezskrbno. Ko pa sem prišla do bloka, sem začutila mraz v prsih. Hodila sem po stopnicah in ga skušala pogreti; a neprijetnosti se dalo ni zatreti. Pred vhodom pa …
Kup rož, hrane in kdo ve kaj še vsega - sploh nisem gledala; s svetlobno hitrostjo in tresočimi rokami, sem vstopila v stanovanje in se trikrat zaklenila. Zato, da se me LJUBEZEN ne bi polastila.
Seveda zdaj ne morem spati. Poslušam, če šumi pred vrati. Premišljujem kaj so sanje in zakaj zamenjujemo ljubezen za obsedeno stanje.
Ljubezen je vendar potovanje vase, mi pa to besedo uporabljamo, da še bolj bežimo iz sebe. Z njo bi radi pobegnili iz naše notranje praznine; namesto da bi jo začutili in vanjo vstopili.
Tega ne počne samo 'on s klicaji'; s spomini se sprehajam tudi po lastnem delovanju, pa za hip z mislimi obstanem pri dragem prijatelju. Že dobro leto živi (kot) v filmu. Ki si ga je sam naredil. Na prvi pogled se je nesmrtno zaljubil in ob tem še zadnji košček sebe izgubil. Obstaja samo še zanjo. Zbuja se zanjo, premika zanjo – in ko se ona umika; potem zaradi nje ne je, ne spi, le joka in trpi. V zadnjem mesecu je shujšal za skoraj deset kil. Ker je prekinila intimen odnos z njim. Prejšnji teden me je prijazno peljal domov iz tečaja. Dobre volje sva čebljala o tem, kako potekajo moje prve ure v avto šoli; ko mu je odpisala. Mu znova povedala, da ostaja neomajna pri svoji odločitvi. Sredi avtoceste sva morala nemudoma ustaviti, ker mu je postalo tako slabo. V hipu se mu je želodec spremenil v centrifugo. Seveda zaradi žalosti že cel dan ni ničesar užil in je zato od njega tekla le kislina. Ob tem je hlipal, da se bo ubil. A ni bruhal iz ljubezni; ljubezen tega ne počne – bruhala je praznina.
Pa se spet vrnem k sebi. Ter k Supermanu. Ob njem sem se toliko odprla, kot še nikdar. Začutila vse tisto, kar še nikoli nisem čutila.
Če bi pozabila/spregledala, da mi je on 'le' pomagal, da sem se odprla in se prepričala, da je bil on tisti, me je odprl - bi si zlahka film naredila. Dala bi mu glavno - ključno vlogo; ter vse svoje želje, hrepenenja, občutke na njega usmerila. Lahko bi mu laskalo, lahko bi mu bilo mučno. A v vsakem primeru bi bilo od njega odvisno vse. Koliko sem zadovoljna. Koliko nesrečna. Oboževana. Zavrnjena. Pogled bi se mi zameglil; ne bi več videla resničnega njega; ampak le vlogo, s katero bi ga obtežila. Se ga polastila. In če je ne bi igral, bi trpela. Če bi jo igral, bi izhlapela.
Manj smo v stiku sami s sabo, bolj se skušamo zapolniti s projekcijami, ki jih imenujemo (tudi) ljubezen. A takšna ljubezen je le bolezen. Ozdravljeni smo, ko smo lahko sami – in nam je enako lepo. Ko sprejemamo točno to kar je, dokler je. Ko se počutimo enako: če je, ali pa ne. Ko ne ljubimo nekoga; ampak 'le' ljubimo. In šele takrat smo v resnici pripravljeni na pravo partnerstvo.