Vaša košarica je prazna
KOLUMNE - Pogled vase
Le jej spinačo mornar
Pred mano pa gromozanski kup kovčkov.
»Še več jih je, kot prejšnje poletje!« se v tišini nasmehnem in si že predstavljam, kakšen izziv jih bo, čez nekaj ur spraviti na ladjo, ki vozi do mojega otoka. »Ja, kaj imaš pa s sabo?!« me bodo zagotovo spraševali mornarji, ko jih bodo skušali dvigniti – a bodo ugotovili, da so še mnogo težji, kot so videti, oni pa jedo premalo špinače.
»VSE!« jim bom s hudomušnim nasmehom odgovorila.
»S seboj nosim ČISTO VSE!«
Solzice sreče mi napolnijo oči. Mravljinci lahkotnosti me pobožajo po koži. Olajšanje mi radostno dviguje ustne kotičke.
Lani sem ga imenovala 'samotni otok'.
Pred enim letom sem se odpravila nanj, da bi se soočila z vso prtljago, ki se je nabrala od mojega rojstva naprej. Da bi vse tisto, kar je bilo težko, boleče, oskrunjeno, umazano, potlačeno pa neprezračeno - očistila, ter osvobodila.
In potem na otoku pustila.
Nazaj sem nameravala priti brez nahrbtnikov.
Pričakovano in zaželeno je bilo, da se vrnem brez njih.
Potovanje s ciljem praznjenja.
Odkar pomnim sem potovala v samoto. Se zatekala vanjo. Hrepenela po njej.
Zato sem se kljub napornosti, ki so jih prinašale svetovne duhovne ekspedicije z mamo, njih tudi veselila.
Ker so vedno omogočale trenutke in ure, ko sem se lahko čisto umaknila. Neopazno izginila. Se navidez razblinila.
A v resnici sem bila le takrat cela.
Majhna cela deklica. S pegicami na nosku.
Tudi kasneje je bilo tako.
Proti koncu osnovne šole in ob začetku gimnazije, sem si kadar se je le dalo, pridobila dan za umik, ter obiskala babico, ki živi v odmaknjeni vasici, ki premore le dve hiši in se imenuje Pozabljeno. Ter sanjarila kako bom, enkrat ko bom velika, tam tudi živela – kot čisto prava samotarka.
Čeprav že od nekdaj in vedno bolj neskončno obožujem ljudi in imam srce polno ljubezni, ki najbolj ljubi, da se deli; sem se ves čas prepričevala, da si to želim. Biti izolirana. Biti samotni otok.
Pri devetnajstih sem se poročila, ter še naprej skrbela za dva bratca in potem vseh deset let za največjo dragocenost imela momente, ko sem se lahko skrila. Za nekaj hipcev izginila. Gozd je bil mnogokrat moje zavetje. Ti in drugi umiki so se mi zdeli pogoj za preživetje. In hkrati so mi vedno nudili popoln razgled na moje imetje. Povsod drugje sem imela prtljago pospravljeno v pozabo. Tukaj pa je bilo vse odstrto in odprto.
Svojemu taoističnemu učitelju sem vedno navdušeno pričakujoče razlagala, da enkrat, enkrat ko bom pa že zelo dolgo na svetu in vse postorila, se bom pa umaknila. V kakšni jami naselila in se kultivirala.
Vendar je ta 'enkrat' nepričakovano prišel že lani ob takem času. Grizla me je slaba vest, ker odhajam od moža in vseh za kar štirideset dni; a obenem sem čutila, kako mi zrak, tam kjer sem bila, hitrostno hlapi. A ko sem štirideset dni pregledovala vsak košček, ki sem ga prinesla v kupu prtljage s sabo; ko sem vsakega pogledala in predihala, sem ugotovila, da ne samo, da se jih ne da izpustiti, pozabiti, odrezati in odvreči – ampak tega tudi nočem storiti. Da sem le z njimi cela. Naredili so me. Zgradili so me. Oblikovali so me v popoln mozaik, ki ne bi bil več popoln čim bi en sam samcat delček manjkal. Da je namen mozaika, da raste in nabira nove delčke, ki ga le plemenitijo; ne pa da se manjša, lušči in izginja. Da ne izbira kaj je uporabno in primerno za imetje, kaj pa ne – ko je pa VSE! In ja, seveda – marsikakšen delček zelo zaskeli, je žalosten in zaboli, ko se zgodi - ampak me enako gradi. Skupaj drži. In ko sem cela skupaj, sem lahko povsod.
Zato lani ničesar nisem pustila na otoku. Razen iluzijo o tem, da sem lahko cela le, ko sem sama. Nazaj sem prišla cela. In ta celost mi je marsikaj vzela. Moža in mami. A le celi odnosi so pravi odnosi. Da sprejemamo sebe celega in druge v celoti. Šele takrat zažarijo razmerja v vsej svoji lepoti.
Zadnjo minuto pribrzim v Reko. S tremi kužki, vsaj osemdesetimi knjigami, celo ljubljansko tržnico zelenjave in zavidljivo zbirko superživil. V pristanišču srečam znanca. »O pisateljica, greš spat ustvarjati v osamo?« mi pomežikne. »Ne. Na morje grem. Istočasno bom pa dokončala knjigo in naredila dva priročnika.« se hihitam.
Mornarji mi pomagajo pri tovorjenju. »Uffff. Tole je pa TEŽKO!« se en poti, ko dviguje kovček z zakladnico zapiskov o obrazni diagnostiki in hormonih. »No, saj – nazaj grede bo pa zagotovo lažje.« namiguje na to, da bo hrana pojedena.
»Kje pa! Takrat bo še več kovčkov, saj vsak dan prinese kakšno dogodivščino. In vse bom vedno nosila s sabo! Zato kar pridno jejte špinačo!« srečno navihano povem, kot majhna cela deklica s pegicami na nosku, ki ve, da življenje ni prtljaga, ampak pustolovščina.
Svojemu taoističnemu učitelju sem vedno navdušeno pričakujoče razlagala, da enkrat, enkrat ko bom pa že zelo dolgo na svetu in vse postorila, se bom pa umaknila. V kakšni jami naselila in se kultivirala.
Vendar je ta 'enkrat' nepričakovano prišel že lani ob takem času. Grizla me je slaba vest, ker odhajam od moža in vseh za kar štirideset dni; a obenem sem čutila, kako mi zrak, tam kjer sem bila, hitrostno hlapi. A ko sem štirideset dni pregledovala vsak košček, ki sem ga prinesla v kupu prtljage s sabo; ko sem vsakega pogledala in predihala, sem ugotovila, da ne samo, da se jih ne da izpustiti, pozabiti, odrezati in odvreči – ampak tega tudi nočem storiti. Da sem le z njimi cela. Naredili so me. Zgradili so me. Oblikovali so me v popoln mozaik, ki ne bi bil več popoln čim bi en sam samcat delček manjkal. Da je namen mozaika, da raste in nabira nove delčke, ki ga le plemenitijo; ne pa da se manjša, lušči in izginja. Da ne izbira kaj je uporabno in primerno za imetje, kaj pa ne – ko je pa VSE! In ja, seveda – marsikakšen delček zelo zaskeli, je žalosten in zaboli, ko se zgodi - ampak me enako gradi. Skupaj drži. In ko sem cela skupaj, sem lahko povsod.
Zato lani ničesar nisem pustila na otoku. Razen iluzijo o tem, da sem lahko cela le, ko sem sama. Nazaj sem prišla cela. In ta celost mi je marsikaj vzela. Moža in mami. A le celi odnosi so pravi odnosi. Da sprejemamo sebe celega in druge v celoti. Šele takrat zažarijo razmerja v vsej svoji lepoti.
Zadnjo minuto pribrzim v Reko. S tremi kužki, vsaj osemdesetimi knjigami, celo ljubljansko tržnico zelenjave in zavidljivo zbirko superživil. V pristanišču srečam znanca. »O pisateljica, greš spat ustvarjati v osamo?« mi pomežikne. »Ne. Na morje grem. Istočasno bom pa dokončala knjigo in naredila dva priročnika.« se hihitam.
Mornarji mi pomagajo pri tovorjenju. »Uffff. Tole je pa TEŽKO!« se en poti, ko dviguje kovček z zakladnico zapiskov o obrazni diagnostiki in hormonih. »No, saj – nazaj grede bo pa zagotovo lažje.« namiguje na to, da bo hrana pojedena.
»Kje pa! Takrat bo še več kovčkov, saj vsak dan prinese kakšno dogodivščino. In vse bom vedno nosila s sabo! Zato kar pridno jejte špinačo!« srečno navihano povem, kot majhna cela deklica s pegicami na nosku, ki ve, da življenje ni prtljaga, ampak pustolovščina.
