Vaša košarica je prazna
KOLUMNE - Pogled vase
Duhovna driska - velikansaka stiska
»Ne boš verjela iz kje te kličem!« mi zgodaj zjutraj odmeva iz mobitela.
»Utrujen glasek imaš, torej predvidevam, da je za tabo dolg let.« začnem navdušeno ugibati kam je tokrat odneslo mojo drago popotnico.
»Dolga noč, polna krajših letov. Zelo turbolentnih.« me popravi in usmeri.
V tistem nekaj glasno zatreska.
»Je to slučajno straniščna deska?« previdno vprašam.
»Ja.«
»Aha. Res ne verjamem – a vse kaže, da me kličeš iz wc-ja.« se zaprepadeno, a hkrati radovedno nasmejim.
»Pa ti si prava detektivka!« nemočno pove. »A uganeš še kje se ta wc nahaja?«
»Po otožnosti v tvojem tonu je lokacija kristalno jasna: Ljubljana - Šiška. Šesto nadstropje. Pri tebi doma. Celo noč si letala sem ter tja: od spalnice do kopalnice, a?!«
»Grrrrrr! Ja!«
»No, to sva razvozlali. Ampak ena enigma ostaja – zakaj mi telefoniraš iz take eksotične in intimne lokacije?!« me resnično zanima.
»Verjemi, da bi te veliko raje iz Peruja, kamor sem bila namenjena; a so mi huronske prebavne motnje to nesramno preprečile. Zdaj sem preveč šibka, da bi zmogla hoditi naprej in nazaj do postelje – zato sem se kar parkirala tukaj. Sedim na mrzlih ploščicah in čakam na nov val, ki mi že ropota v črevesju.«
»In jaz naj ti predpišem par zvarkov, da boš ekspresno hitro regenerirana, ter sposobna ujeti naslednje letalo, ki te bo v objem šamanov pripeljalo. Kajne gospodična Sračka?!«
»Točno to! Tole se mora TAKOJ končati, moja avantura pa NEMUDOMA začeti. Saj se ne zanašam v celoti nate: ti boš poskrbela za le nutricistično plat, pa mi priporočila kakšne dihalno/čistilne vaje naj izvedem, ter katera varovalna superživila naj vzamem s sabo. Sem pa tudi že kontaktirala svojega bioenergetika, ki me pride opoldne napolniti; pa nekdo mi že dela reiki na daljavo; ob šestih se oglasi Chei Nei Tsang terapevt …«
Globoko vzdihnem. »Žal ni dodatka, ki bi ti lahko pomagal.«
Osupla je. »Pa saj ti vedno najdeš rešitev za vse!«
»Lahko bi ti svetovala zelišče Cat's Claw v kombinaciji s kurkumo, bazičnimi praški, encimi, probiotiki, kokosovo vodo in ogljem – a nima smisla. Ja, v parih urah bi bila kot nova; vendar bi se ti cela zadeva v hipu vrnila.«
Pričakovano se ne vda, ter užaljeno in zelo teatralno doda: »To ti pa sploh ni podobno, da kar takole dvigneš roke! In to od mene! Kot da sem za pokop! Kot da si amaterka! Sem se ravno vrnila iz regresijske delavnice, kjer smo brali tudi naše karmatične potenciale – in zagotovo še nisem za odpis!! Zelo pomembne stvari me še čakajo!«
Zatem nekajkrat zajavka, ter na hitro prekine zvezo. Čakalo jo je namreč (še) eno zelo pomembno opravilo. Ponovno praznjenje črevesja.
Seveda se mi smili. Vendar je tole neizogibno. Tudi meni se je že zgodilo podobno. A še mnogo hujše. Iz istega vzroka popolna odpoved imunskega sistema.
Znova mi pozvoni. Stoka. Prejle je spila čisto malo soka – in zdaj ji v trebuščku le še bolj poka. Spet me roti, da ji moram pomagati.
»Povej mi – iz kje vse si se še vrnila?« se delam, da sestavljam diagnozo. »Kaj si se še vse učila? Zase storila?«
»Ufff, junij je bil fenomenalen. Izkoristila sem ga do potankosti. Saj veš, da sem šla na ajurvedsko kliniko; a so mi bili njihovi tretmaji premalo; zato sem si našla še guruja, ki mi je delal purifikacije čaker. Pa tri dni sem z nekim zdravilcem izvajala prana proces. No, zadnja dva tedna v Sloveniji, sem se pa tudi maksimalno razvajala. Redno sem hodila na Brownovo terapijo, refleksno masažo in limfno drenažo. Od danes bi se morala ta perfektnost še stopnjevati, s poglabljanjem v šamanstvo: a evo - mogla sem pojesti neko packarijo, pa me je vrglo v straniščno izgnanstvo.«
»Ahhh ti moja ljuba ubožica: kaj ne vidiš, da imaš duhovno drisko!?«
»Prosim?«
»Edini vzrok tvoji težav so spiritualne prebavne motnje. Zato ti jih tudi prehrambeni dodatki ne bodo/bi rešili. Ko se boš nehala prenajedati – bodo vzroki sami od sebe minili. Preveč dobrega ni dobro. Preveč tujega je neprebavljivo. Pa strašansko strupeno, ter škodljivo.«
Samo počasne poti so prave in zdrave poti. Samo samostojni smo polni. Le kar sami storimo zase, se obdrži. Vadba, prehrana, čutenje – ni bližnjic, ni zunanje pomoči. Ni čudežnih zdravilcev in ljudi. So 'le' učitelji in svetilniki. Nobena terapija ni slaba – a vsaka je le začimba; občasno crkljanje z namenom usmerjanja v samostojno potovanje. Vsako bezljanje je škodljivo in pušča posledice. Sprva le driskalne. Potem pa stalne.
Pričakovano se ne vda, ter užaljeno in zelo teatralno doda: »To ti pa sploh ni podobno, da kar takole dvigneš roke! In to od mene! Kot da sem za pokop! Kot da si amaterka! Sem se ravno vrnila iz regresijske delavnice, kjer smo brali tudi naše karmatične potenciale – in zagotovo še nisem za odpis!! Zelo pomembne stvari me še čakajo!«
Zatem nekajkrat zajavka, ter na hitro prekine zvezo. Čakalo jo je namreč (še) eno zelo pomembno opravilo. Ponovno praznjenje črevesja.
Seveda se mi smili. Vendar je tole neizogibno. Tudi meni se je že zgodilo podobno. A še mnogo hujše. Iz istega vzroka popolna odpoved imunskega sistema.
Znova mi pozvoni. Stoka. Prejle je spila čisto malo soka – in zdaj ji v trebuščku le še bolj poka. Spet me roti, da ji moram pomagati.
»Povej mi – iz kje vse si se še vrnila?« se delam, da sestavljam diagnozo. »Kaj si se še vse učila? Zase storila?«
»Ufff, junij je bil fenomenalen. Izkoristila sem ga do potankosti. Saj veš, da sem šla na ajurvedsko kliniko; a so mi bili njihovi tretmaji premalo; zato sem si našla še guruja, ki mi je delal purifikacije čaker. Pa tri dni sem z nekim zdravilcem izvajala prana proces. No, zadnja dva tedna v Sloveniji, sem se pa tudi maksimalno razvajala. Redno sem hodila na Brownovo terapijo, refleksno masažo in limfno drenažo. Od danes bi se morala ta perfektnost še stopnjevati, s poglabljanjem v šamanstvo: a evo - mogla sem pojesti neko packarijo, pa me je vrglo v straniščno izgnanstvo.«
»Ahhh ti moja ljuba ubožica: kaj ne vidiš, da imaš duhovno drisko!?«
»Prosim?«
»Edini vzrok tvoji težav so spiritualne prebavne motnje. Zato ti jih tudi prehrambeni dodatki ne bodo/bi rešili. Ko se boš nehala prenajedati – bodo vzroki sami od sebe minili. Preveč dobrega ni dobro. Preveč tujega je neprebavljivo. Pa strašansko strupeno, ter škodljivo.«
Samo počasne poti so prave in zdrave poti. Samo samostojni smo polni. Le kar sami storimo zase, se obdrži. Vadba, prehrana, čutenje – ni bližnjic, ni zunanje pomoči. Ni čudežnih zdravilcev in ljudi. So 'le' učitelji in svetilniki. Nobena terapija ni slaba – a vsaka je le začimba; občasno crkljanje z namenom usmerjanja v samostojno potovanje. Vsako bezljanje je škodljivo in pušča posledice. Sprva le driskalne. Potem pa stalne.
