Vaša košarica je prazna
KOLUMNE - Pogled vase
Čustva so paradontoza, razsvetljenje osteoporoza
Mamica in dve hčerkici. Ena bolj zgubana od druge. Vsaka najbolj nagajiva, mehka in crkljiva. Vse tri pasje lepotičke v zavidljivih letih so prišle z mano na samotni otok.
Šele štirje dnevi so minili, pa že spremljam dve nazaj na ladjo. Čeprav najmočneje upam, da ju veterinar oskrbi in okrepi – čutim, da je prišel čas. Tako zelo na hitro. Tako zelo nepričakovano. Ugašata. Dam jima poljubček na črn smrček, ju pobožam po ušeskih v obliki tulipančkov – in to je to.
To je vse, kar lahko v tem trenutku storim. Poskušali smo vse in točno to zdaj, ta 'nič se več ne da' – je kar je. Obstojim in gledam, kako pospravljajo dvižni mostiček in odplujeta.
Jaz in ena hčerkica ostajava.
Prav tako ostajajo vsa občutja nemoči, zaskrbljenosti, žalosti, temine.
Če bi bila reva, bi jim skušala pobegniti; če bi šla pa v njih, bi me utegnila potopiti.
Oboje vodi v notranje boje.
»Sprosti se v obupu.« mi odzvanja glas mojega učitelja. »Dopusti si začutiti vse, kar občutiš – brez da se čemurkoli odmikaš. Ne upiraj se, odpiraj se! Ta trenutek je vse, kar je.«
Ladja postaja drobcena pikica. Jutranje neizprosen veter me boža po solznem obrazu, kar trga me od nevihte v prsih.
»Za neurjem vedno pride mir.« se skušam potolažiti.
A pa lahko naenkrat bliskajo strele in boža tišina? A lahko hkrati obstajata polna glasnost doživljanja in čista, vedno ista polna praznina?
Tako zelo ranljivi in krhki smo mi vsi. Tako zelo odvisni od tega, kar se nam dogaja. Premika nas sem ter tja. Sreča v levo; nesreča v desno; ljubezen navzgor; neljubljenost navzdol. Ne glede na to za katero smer gre – je napor enak. Maje nas sem ter tja, dokler na koncu ne izpademo kot star, gnil, smrdljiv zob. Utrujeni, izruvani. Od veselja, ali pa od grmenja. Tako ugodnost, kot neugodnost vodita v usodnost.
Zdi se, da bolj, kot ljubimo in čutimo – bolj trpimo in smer izgubimo. Zato je ravnovesje tako opevana beseda. Temeljna opeka duhovnosti. Centriranost pa najbolj posvečeno stanje.
Kislo se nasmehnem in pomislim: »Tudi center je eno navadno sranje.«
Če so čustva paradontoza, je razsvetljena odvezanost osteoporoza.
Na eni strani je mehkužnost, tam kjer pa ni strani, pa votlost. Kam torej; ko pa niti naokoli, niti tukaj ni raj?!
Počasi stopicam proti praznemu, skritem zalivčku. Ko prispem, se slečem do golega in se vržem v sinjo modrino. Najprej silovito plavam, kot da mi gre za življenje, nato se čisto umirim. Skoraj lebdim na gladini in samo diham. Dovolim si, da občutim vse, kar čutim – da me kot košček pogrizene kosti sipe razmetava sem ter tja, po razpenjenih valovih emocij; ter obenem nenavezano gledam nase, kako se borim sama s sabo in sama zase. Oboje je enako sprejemljivo in postane neločljivo. Ničesar ne podcenjujem, niti ne poveličujem. Razpršenost je enako sveta in identično banalna, kot enost. Počutim se enako, kot da sem mrtvo, staro truplo, ki so ga odvrgli v ocean – ali pa kot dojenček, ki plava v maternici; pričakujoč, da kmalu ugleda dan.
Vrnem se na obalo in pustim sončnim žarkom, da me posušijo.
Prosta sem zaskrbljenosti, a istočasno ujeta vanjo. Oboje skupaj spremeni notranji boj v eliksirni napoj mirnosti in stabilnosti.
To je to.
Vrnem se v svojo hiško in crkljam nagajivo zgubano hčerkico. Mobitel zapiska. Zdrznem se. Prsti se mi tresejo, ko odpiram sporočilo. Ni od lastnice preostalih dveh kužic. Je od moje tečajnice. Sporoča mi, da se je zgodil čudež. Zaradi dolgoletnih zdravstvenih težav je bilo praktično nemogoče, da bi kdaj zanosila: a nemogoče je postalo mogoče. Spet jokam. Solze sreče hitijo in se bleščijo iz očk.
Ugašanje življenja. Prižiganje življenja. Vdih in izdih. Izdih in vdih. Oboje enako čudežno.
Čez dva dni pa zapiska tisto, kar sem čutila, da bo. Kužica mamica in hčerkica sta umrčkali. Polna luna je. Še dolgo v noč sedim na terasi, gledam zvezde in diham. Ničemur se ne upiram, v vsem se odpiram. Na nebu se nariše velik oblak: naključje ali nenaključje – vendar ima obliko ogromnega, zadovoljnega psička. »A vidiš, pa sta že v nebesih!« mi reče tisti, ki me objema. (Pasji) raj – tukaj, v vsem in zdaj.
Če so čustva paradontoza, je razsvetljena odvezanost osteoporoza.
Na eni strani je mehkužnost, tam kjer pa ni strani, pa votlost. Kam torej; ko pa niti naokoli, niti tukaj ni raj?!
Počasi stopicam proti praznemu, skritem zalivčku. Ko prispem, se slečem do golega in se vržem v sinjo modrino. Najprej silovito plavam, kot da mi gre za življenje, nato se čisto umirim. Skoraj lebdim na gladini in samo diham. Dovolim si, da občutim vse, kar čutim – da me kot košček pogrizene kosti sipe razmetava sem ter tja, po razpenjenih valovih emocij; ter obenem nenavezano gledam nase, kako se borim sama s sabo in sama zase. Oboje je enako sprejemljivo in postane neločljivo. Ničesar ne podcenjujem, niti ne poveličujem. Razpršenost je enako sveta in identično banalna, kot enost. Počutim se enako, kot da sem mrtvo, staro truplo, ki so ga odvrgli v ocean – ali pa kot dojenček, ki plava v maternici; pričakujoč, da kmalu ugleda dan.
Vrnem se na obalo in pustim sončnim žarkom, da me posušijo.
Prosta sem zaskrbljenosti, a istočasno ujeta vanjo. Oboje skupaj spremeni notranji boj v eliksirni napoj mirnosti in stabilnosti.
To je to.
Vrnem se v svojo hiško in crkljam nagajivo zgubano hčerkico. Mobitel zapiska. Zdrznem se. Prsti se mi tresejo, ko odpiram sporočilo. Ni od lastnice preostalih dveh kužic. Je od moje tečajnice. Sporoča mi, da se je zgodil čudež. Zaradi dolgoletnih zdravstvenih težav je bilo praktično nemogoče, da bi kdaj zanosila: a nemogoče je postalo mogoče. Spet jokam. Solze sreče hitijo in se bleščijo iz očk.
Ugašanje življenja. Prižiganje življenja. Vdih in izdih. Izdih in vdih. Oboje enako čudežno.
Čez dva dni pa zapiska tisto, kar sem čutila, da bo. Kužica mamica in hčerkica sta umrčkali. Polna luna je. Še dolgo v noč sedim na terasi, gledam zvezde in diham. Ničemur se ne upiram, v vsem se odpiram. Na nebu se nariše velik oblak: naključje ali nenaključje – vendar ima obliko ogromnega, zadovoljnega psička. »A vidiš, pa sta že v nebesih!« mi reče tisti, ki me objema. (Pasji) raj – tukaj, v vsem in zdaj.
