Poleti sem bila na taoistični kultivaciji. Bližal se je vrhunec; luna je dosegla svojo polnost, datum je nakazoval superiornost energij, sozvočje zvezdnih postavitev pa je obljubljalo, da se bo zgodilo nekaj specialnega. Ta večer je imel še posebno poseben program. Ob sončnem zahodu izpihavanje kozmičnih zdravilnih zvokov; zatem izvajanje chi gong forme v vodi, med valovi; pa polnočno 'postavljanje temeljev' – najmočnejše odpiranje dostopov do meridianov in točk razsvetljenja. Zame same domače zadeve.
A malo preden je žareča rdeča krogla padla v morje, me je obiskala ljuba prijateljica.
»Kaj si zares želiš početi zdajle?« me je vprašala.
»Sicer vem, da je dan 'šestih aktivacij', na katerega je zelo modro delati vse to, kar je zastavljeno v našem urniku – a če sem čisto iskrena, si pa v tem trenutku najbolj na svetu želim ujeti prenos nogometa, ki se bo kmalu začel.«
»Potem pa skoči v avto in prestavi nesmrtnost za en dan!« mi je pomežiknila.
Komaj sva našli stol v popolnoma natrpanem baru in ves čas me je grizla slaba vest, ker sem zamujala vse tiste vzvišenosti. Hkrati sem uživala, kot že dolgo ne. Tolažila sem se, da bom itak prišla nazaj do polnoči, ter ujela aktivacijo; poleg tega bom pa ob štirih zjutraj šla vaditi tai chi z mečem. A med gosti sva srečali njenega starega, dobrega znanca – ribiča; povabil je, da greva po tekmi z njim in si ujameva kosilo. No, natančneje: gledava kako nama on lovi kosilo.
»Oni so si ravno začeli odpirati meridiane.« sem ji rekla, ko smo izpluli. »Ja. In ti si tukaj.«
Ovila sem se v nekaj kar bi lahko bila deka, lahko pa brisača in vdihnila z zvezdami okrašeno črnino neba, ter izdihnila neskončno širino slane modrine. »Nikjer drugje si ne želim biti, kot tukaj.« sem pomislila, ko me je hladen veterc božal po srečnem obrazu. In sem bila.
»Le kaj posebnega si včeraj počela, da si izpustila tako pomemben vrhunec?« so me sredi dopoldneva, ko sem se zbudila in seveda vse jutranje aktivnosti zamudila, vprašali. »Čisto nič. Videla sem dva gola in štiri ribe. A to je čudežno vplivalo na moje meridiane. Še nikdar niso bili tako zadovoljni.«
V petek me je poklical drag prijatelj. Le za nekaj dni je prišel v Slovenijo. Ura je bila že zelo pozna; ravno sem se iz Štajerske vrnila domov na Gorenjsko. »Daj no, usedi se na taksi in pridi v Ljubljano.« me je nagovarjal. Cel dan, ter večer sem predavala in tega res nisem nameravala storiti. A se ni vdal. »Veš kaj, enkrat za spremembo bi pa lahko storila nekaj eksotičnega!« me je izzval.
»Jaz pa eksotika, a?!« sem se zahihitala. »Kot da ta ni na mojem meniju že od otroštva. Tako, kot mi je bilo naravno, da sem se pri šestih letih urila v levitaciji in trenirala hojo po žerjavici, ter še nepolnoletna pri duhovnemu kirurgu asistirala ob operaciji mrene, pa prisostvovala skrivnim šamanskim obredom – mi je zdaj samoumevno, da se le za nekaj ur odpravim v Malezijo k tao mojstru; za dva dni v San Francisco k dr. Waynu Dyerju; ali za eno popoldne v džunglo Goe, da se odzovem povabilu velikega indijskega guruja.