Vaša košarica je prazna
KOLUMNE - Pogled vase
Bolečina krilca je rodila
Čudne stvari so se začele dogajati v Savinini deželi. Začelo se je čisto nedolžno. Cel dan sem predavala in šla pozno zvečer/ takoj ob prihodu domov pod vroč tuš. Za hipec sem zaprla očke in ko sem jih drugi hipec odprla je bilo pol kopalnice pod vodo.
Hja: med enim in drugim hipcem je morala miniti nekaj minut.
Na hitro sem vstala - da bi rešila, kar se rešiti da in preprečila seljenje poplave še v druge dele stanovanja - v tem mi je spodrsnilo in z glavo sem se udarila v ploščice. Polna zvezdic pred očmi in s hitro rastočo buško na vrhu čela sem potem brisala vodo, ki se je razlila še v hodnik in dnevno sobo; ter tla obložila z brisačami in rjuhami vseh barv, vzorcev in velikosti – kar je moje bivališče vizualno spremenilo v pravljično pristajališče letečih preprog. A vsake pravljice je enkrat konec: in ta se jo končala tako, da je parket odstopil.
Par dni kasneje se je začela nova: pripravljala sem zdrave dobrote za kuhanje v oddaji Dobro Jutro; vklopljene sem imela vse mogoče pripomočke: od dehidratorja, mešalnika, sokovnika, do pečice. Naenkrat se je vse zableščalo: kuhinja je postala podobna laboratoriju Nikole Tesle. Strele so zašvigale sem ter tja, ter utišale ropotanje aparatov. Enega celo za vedno. Drugi so si opomogli, ko je električar zamenjal varovalke in vtičnice.
Kljub neprijetnostim in zastojem, ki sta jih povzročila ta dva pripetljaja sta se mi vseeno zdela hecna in po svoje zabavna. Ob tretjem pa mi ni šlo več na smeh. Po koncu enega cikla tečajev sem zaslužene dinarčke zložila v kuverto, jo zalepila in pospravila v torbico – z namenom, da jih naslednje dopoldne položim na poslovni račun. A ko sem prišla na banko, paketka ni bilo v torbici. Vrnila sem se domov, večkrat preiskala vsak kotiček stanovanja; stokrat preverila, če bi ga kje na poti lahko izgubila … Nič. Zajetna vsota je izpuhtela.
Tokrat pa me je streslo in pretreslo. Ustavila sem se in vprašala kaj delam narobe; da se mi dogaja, kar se mi dogaja.
Zadnji mesec mi mami neprestano piše, da bom prekleta in kaznovana, ker se ločujem – seveda razumsko tega ne verjamem; ampak vseeno je v meni še vedno majhna deklica, ki ji je vse, kar ji reče mamica, resničnost. Zdaj sem se še sama začela še bolj počutiti krivo in ošteto; podvomila sem vase, v pravilnost svojih odločitev in delovanja.
In se še bolj trudila, da bi pokazala, da zakona nisem končala s slabimi nameni – da je to prav za oba. Še bolj sem začela skrbeti (tudi finančno) za (skoraj bivšega) moža.
A dober teden kasneje nisem mogla več skrbeti sama zase.
Ukleščil se mi je živec za lopatico, nastala je t.i. 'medrebrna kila' – in sicer na področju hrbta, ki mu taoisti pravijo 'Točka kril' - zaradi česar se mi je vnelo celotno tkivo in mišičevje prsnega koša, ter ramenskega obroča. Bolečina je bila neopisljiva. Tudi rok nisem mogla premikati. Prvič sem morala odpovedati vse ure joge obraza za cel teden; zato me je bolel še srček.
Sredi noči sem še komaj dihala, saj mi je 'kila' pritiskala tudi na pljuča. Malce panična sem poklicala (skoraj bivšega) moža, od nekdaj mojega najboljšega prijatelja; a je rekel, da pogovarjanje z mano ni več njegova dolžnost. Ostala sem čisto sama s svojo bolečino. Tako sama, tako prestrašena in tako nebogljena – da mi ni preostalo drugega, kot da sem se začela pogovarjati z njo. »Kaj mi sporočaš?« sem jo zlomljeno vprašala. In potem utihnila. Čakala.
Vse do jutra nisem zaspala. Sonce se je že prebujalo, ko se mi je posvetilo. Videla sem, da bi prvi 'čudni' dogodek v Savinini deželi lahko opisala beseda 'odtekanje'; drugega 'energija'; tretjega 'izguba energije'. Skupni imenovalec vsem trem in temu zdaj pa sliši na ime: 'realno stanje'. Ko ni energije, se ne da leteti. Opazila sem, koliko energije razpršim, ko se trudim vse razložiti, za druge prav narediti, opravičiti in upravičiti to, kar čutim. Ko se krivim za to, kar sem. Ukvarjam z zunanjim, namesto s sabo. Ko me je strah biti tukaj. Na čistem začetku v življenju. Najprej si moram dovoliti in občutiti, da sem ptička golička – edino tako, se bodo krila rodila.
»Marsikdo bi rekel, da je čudno in čudežno kako ekspresno se ti je hudo vnetje zacelilo,« je isto popoldne komentiral legendarni fizioterapevt, ki me rehabilitira, »a mene ne preseneča - saj vidim, da si se sprostila. V bolečini. Lahko si sprejela njeno darilo; ki ni nič drugega kot pomoč in opozorilo. Življenje nikoli ne kaznuje. Le realnost prikazuje, uči, pomaga in nagrajuje. Poslušaj ga, pa boš vedno v svoji deželi doma.«
A dober teden kasneje nisem mogla več skrbeti sama zase.
Ukleščil se mi je živec za lopatico, nastala je t.i. 'medrebrna kila' – in sicer na področju hrbta, ki mu taoisti pravijo 'Točka kril' - zaradi česar se mi je vnelo celotno tkivo in mišičevje prsnega koša, ter ramenskega obroča. Bolečina je bila neopisljiva. Tudi rok nisem mogla premikati. Prvič sem morala odpovedati vse ure joge obraza za cel teden; zato me je bolel še srček.
Sredi noči sem še komaj dihala, saj mi je 'kila' pritiskala tudi na pljuča. Malce panična sem poklicala (skoraj bivšega) moža, od nekdaj mojega najboljšega prijatelja; a je rekel, da pogovarjanje z mano ni več njegova dolžnost. Ostala sem čisto sama s svojo bolečino. Tako sama, tako prestrašena in tako nebogljena – da mi ni preostalo drugega, kot da sem se začela pogovarjati z njo. »Kaj mi sporočaš?« sem jo zlomljeno vprašala. In potem utihnila. Čakala.
Vse do jutra nisem zaspala. Sonce se je že prebujalo, ko se mi je posvetilo. Videla sem, da bi prvi 'čudni' dogodek v Savinini deželi lahko opisala beseda 'odtekanje'; drugega 'energija'; tretjega 'izguba energije'. Skupni imenovalec vsem trem in temu zdaj pa sliši na ime: 'realno stanje'. Ko ni energije, se ne da leteti. Opazila sem, koliko energije razpršim, ko se trudim vse razložiti, za druge prav narediti, opravičiti in upravičiti to, kar čutim. Ko se krivim za to, kar sem. Ukvarjam z zunanjim, namesto s sabo. Ko me je strah biti tukaj. Na čistem začetku v življenju. Najprej si moram dovoliti in občutiti, da sem ptička golička – edino tako, se bodo krila rodila.
»Marsikdo bi rekel, da je čudno in čudežno kako ekspresno se ti je hudo vnetje zacelilo,« je isto popoldne komentiral legendarni fizioterapevt, ki me rehabilitira, »a mene ne preseneča - saj vidim, da si se sprostila. V bolečini. Lahko si sprejela njeno darilo; ki ni nič drugega kot pomoč in opozorilo. Življenje nikoli ne kaznuje. Le realnost prikazuje, uči, pomaga in nagrajuje. Poslušaj ga, pa boš vedno v svoji deželi doma.«
