Vaša košarica je prazna
KOLUMNE - Pogled vase
2012 Telo je zlato 1.del
»Vse bo drugače!« se strinjajo. »Zajela nas bo nova energija, nastopila nova dimenzija!« opominjajo. »Če bomo pripravljeni nas bo dvignila in okrepila, sicer pa nas bo krvoločno ugonobila. To čas novih bo predpisov, ko ne bo več kompromisov.«
Zlata doba? Ali konec sveta?
Začetek raja? Ali ognjeni zublji katastrof bruhajočega zmaja?
Seveda sem se v vse te teorije poglobila, kupe literature z zanimanjem preučila; že kot deklica sem poslušala številna mogoča in nemogoča predavanja na to temo in debatirala o tem, v katero smer planetarno gremo.
In če v enem stavku izluščim vsa dognanja; ni preprostejšega spoznanja, kot je ta: leta 2012 nas res čakajo nebesa - saj nastopila doba bo telesa.
A pa se res nebesa lahko kar naenkrat, oziroma kadarkoli zgodijo? Lahko zanje nastopi pravi čas? Ali so že itak od nekdaj v nas? Za nas?
Vedno lahko tolmačimo življenje kot razpršeno/razdeljeno, ali pa kot eno.
In za vsako izmed teh tolmačenj morata obstajati natančno preverljiva razlaga in dokaz; sicer nima noben smisla in ne odraža bistva.
Dušan Donko, zakladnica taoistične modrosti, mi je prehod v novo ero iz razdeljenega izhodišča še najlepše, ter najpreprostejše opisal in tudi sama ga tako razumem:
Jezus je bil simbol za obdobje rib (ki se sedaj končuje), kjer je bila vera/je bilo verovanje ključni faktor. Z dvema ribicama nahraniti množico ljudi, ni bilo nič drugega, kot napoved dobe, kjer je bila (duhovna) sitost mogoča, ko je bila pot prava in vera vroča.
Stric Kristus je bil (le) eden izmed mnogih ljubeče izjemnih učiteljev/svetilnikov, ki so nam v njej kazali smer (vase). Nikdar ni bilo inkarniranih toliko duhovnih velikanov, kot v tem času.
Nikdar jih več ne bo. Ne na tak način. In še zadnji se zdaj poslavljajo.
Fizično ali pa le usmeritveno.
Nič več ne bo tako, kot prej – gremo naprej.
Zakaj? Ker se s prehodom zvezde Regolus v devico, leta 2012 začenja Vodnarjeva doba. Kjer vladata napredek, ter svoboda (darilo vodnarja). Pa mogočnost in odločnost telesa (dediščina device – jasnovidke resnice).
Kaj to pomeni? Da se bo le preko krepkega in odprtega telesa lahko kristalno čisto prepoznalo in užilo neomejenost duha. Da se ne bo več potrebovalo nekoga, da te drži za rokico in ti govori: »Tvoj tempelj je v tebi, luč v tvoji notranjosti tli. Vse si ti in svet je v tebi.«
Tisti, ki pa držijo za rokico, pod pretvezo spiritualnega vodstva in dobronamernosti; s pretkanim namenom, da bi le zamotili/premotili ljudi, da ne bi nikdar ugledali in začutili svojega centra moči – torej, da ne bi bili nikdar samostojni; bodo pa v vodnarjevem času postali (le še bolj) prozorno prozorni.
Zato pa nekateri tako trepetajo pred koncem. Le-ta seveda prihaja.
Konec bo/je duhovnega bluzenja, blebetanja in sranja.
Konec bo/je iskanja odrešiteljev in njihovega oklepanja – začenja se proces odklepanja vrat (notranje) cerkve brez zidov, osvobajanje okov.
Taoisti ne napovedujejo konca sveta; ampak konec voditeljev. Ne bo se več častilo njih, ampak (lastno) telo. Ga spoznalo, prepoznalo kot vstopnico, praktično uporabljalo in negovalo. To je tudi njihov edini nasvet, s katerim se reši planet: le preko ukvarjanja s telesom, se lahko začne živeti polnost in tako se sam od sebe zgodi naravni red. Ki je vedno obnova in pogon, nikdar zaton.
Že dolgo navdušeno ugotavljam, da sem se rodila v idealnem in fenomenalnem obdobju; kot posamezniki in celota smo lahko zdaj najbolj plodni in razsodni. Na voljo imamo namreč vso dragoceno zapuščino starodavnih alkemijskih znanj in obilje najmodernejših znanstvenih spoznanj. Oboje je enako pomembno. Oboje je pametno uporabiti, kot sito – skozi katerega lahko pride le tisto, kar je dokazljivo in preverljivo.
In kaj je najboljši dokaz? Odraz naše (duhovne) odprtosti in širine? Naše telo.
Tako preprosto je to.
Zakaj? Ker se s prehodom zvezde Regolus v devico, leta 2012 začenja Vodnarjeva doba. Kjer vladata napredek, ter svoboda (darilo vodnarja). Pa mogočnost in odločnost telesa (dediščina device – jasnovidke resnice).
Kaj to pomeni? Da se bo le preko krepkega in odprtega telesa lahko kristalno čisto prepoznalo in užilo neomejenost duha. Da se ne bo več potrebovalo nekoga, da te drži za rokico in ti govori: »Tvoj tempelj je v tebi, luč v tvoji notranjosti tli. Vse si ti in svet je v tebi.«
Tisti, ki pa držijo za rokico, pod pretvezo spiritualnega vodstva in dobronamernosti; s pretkanim namenom, da bi le zamotili/premotili ljudi, da ne bi nikdar ugledali in začutili svojega centra moči – torej, da ne bi bili nikdar samostojni; bodo pa v vodnarjevem času postali (le še bolj) prozorno prozorni.
Zato pa nekateri tako trepetajo pred koncem. Le-ta seveda prihaja.
Konec bo/je duhovnega bluzenja, blebetanja in sranja.
Konec bo/je iskanja odrešiteljev in njihovega oklepanja – začenja se proces odklepanja vrat (notranje) cerkve brez zidov, osvobajanje okov.
Taoisti ne napovedujejo konca sveta; ampak konec voditeljev. Ne bo se več častilo njih, ampak (lastno) telo. Ga spoznalo, prepoznalo kot vstopnico, praktično uporabljalo in negovalo. To je tudi njihov edini nasvet, s katerim se reši planet: le preko ukvarjanja s telesom, se lahko začne živeti polnost in tako se sam od sebe zgodi naravni red. Ki je vedno obnova in pogon, nikdar zaton.
Že dolgo navdušeno ugotavljam, da sem se rodila v idealnem in fenomenalnem obdobju; kot posamezniki in celota smo lahko zdaj najbolj plodni in razsodni. Na voljo imamo namreč vso dragoceno zapuščino starodavnih alkemijskih znanj in obilje najmodernejših znanstvenih spoznanj. Oboje je enako pomembno. Oboje je pametno uporabiti, kot sito – skozi katerega lahko pride le tisto, kar je dokazljivo in preverljivo.
In kaj je najboljši dokaz? Odraz naše (duhovne) odprtosti in širine? Naše telo.
Tako preprosto je to.
